O koncertu samem ne bi preveč razglabljal. Od “stare slave” so bolj ali manj ostali le izvrsten glas, pobrita glava, napis “sinner” na majici ter seveda drugačnost. Torej tisto, kar res šteje.

Pa še link do video posnetka “Nothing compares 2 u” (začetek sem malo zamudil):

http://video.yahoo.com/watch/5359139/14122435

Do Microsofta tako ne gojim nekih posebnih simpatij, prej nasprotno, a mi kljub vsemu ni najbolj jasno, zakaj EU funkcionarje moti dejstvo, da Microsoft v svoj operacijski sistem vgrajuje tudi svoj brskalnik - Internet explorer. Še manj mi je pa jasno, zakaj bi moral Microsoft v svoj operacijski sistem vgrajevati kakršen koli drug brskalnik, kakršnega koli drugega proizvajalca.

Ta zahteva se mi zdi podobno absurdna, kot če bi recimo od proizvajalca avtomobilov BMW zahtevali, da omogoči kupcu da sam izbere ali bo njegovega BMW lepotca poganjal BMW-jev, Mercedesov, Fiatov, Ferrarijev ali kakšen drug motor.

Če se pa že grejo tovrstno prakso, potem naj bojo pa vsaj dosledni. Zakaj program za upravljanje z e-pošto ni problem? Ali pa program za urejanje teksta? Pa še marsikaj bi se našlo. Druga zgodba pa je to, kako so te stvari recimo urejene pri Applovem Mac OSX, kjer se, ironično, tako radi pohvalijo, da je njihov operacijski sistem veliko bolj bogat z raznovrstnim programjem kot pa je to primer pri Windowsih. Dober primer je iLife.

Sicer razumem, da naj bi se šlo za omogočanje in spodbujanje konkurence, ki naj bi posledično spodbujala tudi razvoj, ampak saj ni noben problem na spletu poiskati neko ustrezno programsko alternativo, če te privzeti programi ne prepričajo. Še bolj pa tu bode v oči dejstvo, da je recimo Applov OSX “zaklenjen” na Apple strojno opremo, kar se mi pa resnično zdi neko zelo nesprejemljivo onemogočanje izbire in konkurence. S tem Apple ne počne nič manjšega zla, kot se očita Microsoftu, prej nasprotno. Na eni strani imamo torej Microsoft, ki naj bi svoj izdelek moral dati na voljo vsem proizvajalcem programske opreme, na drugi strani pa imamo Apple, ki svojega izdelka na noben način noče dati na voljo ostalim razvijalcem strojne opreme. Zanimivo, da to nikogar ne moti.

Kot šolan filozof namreč minister Golobič dobro ve, da bi bil v tem primeru odstop ter umik iz politike prvovrstna kontradikcija. V državi, kjer politična kultura sploh ne obstaja, ne moremo pričakovati obstoja dejanja, ki bi standard politične kulture uveljavljal. Njegova odločitev, da ne odstopi, je tako, v formalnem smislu, popoln triumf logike.

Kako je na tem področju podkovan Borut Pahor, bo pa bržkone znano v naslednjih dneh.

Ne gre mi pa v tem kontekstu v glavo recimo dejstvo, da ti lahko nekdo povsem legalno prodaja napovedovanje prihodnosti ali pa, bog ne daj, celo posmrtno življenje v raju. Saj vem, rekli boste, da ima pač človek svobodno voljo in da se lahko sam odloči v kaj bo verjel in za kaj porabljal svoj denar. Ampak resno, v čem je sedaj razlika med tem, da ti nekdo ponuja tabletko, ki naj bi tvoj penis podaljšala za kak centimeter ter med tem, da ti nek tujec po telefonu, na podlagi mešanja kart, opazovanja zvezd ali pa pitja kave, zagotovi, da se bodo na tvojem finančnem področju čez pol leta stvari spremenile na bolje?

Spet sem se šel malo Chrisa Martina, čeprav mi gostota las še vedno zgledno služi. Scientista obvladam, ne da bi zagotovo vedel s katerimi akordi imam opravka. Dokler gre, pač gre.

Vse ostalo po navdihu. Tudi klopi.

Samo to.

Ne moremo namreč pričakovati, da bo država poskrbela za nas, pa čeprav bi bilo to prav in pravično. Najprej že za to, ker država ni nek objektiven subjekt, ki bi brezpogojno sledil črki zakona (ter, bog ne daj, pravičnosti), s katerim je utemeljena, ampak gre za skupino ljudi, ki pač svoje funkcije opravljajo kot vejo in znajo, oziroma, kakor sem jim pač zljubi, vsaj dokler si lahko to privoščijo. In če se pač zgodi, da pride na čelo oblasti nekdo, ki, recimo, do Judov ne goji nekih simpatij, potem se nam pač lahko zgodi tudi holokavst.

Iz tega konteksta je tako treba potegniti poanto, da se na državo ne gre slepo zanašati. In ravno to je tudi eden izmed ključnih problemov izbrisanih, torej ta, da so slepo verjeli, da bo država za njih poskrbela tako, kot so si to sami predstavljali. Nedvomno so bili do tega upravičeni, ampak imeti pravico do nečesa ne zagotavlja tudi njenega uresničevanja. Seveda ne trdim, da so si sami krivi, ampak kaj to recimo pomaga vsem tistim, ki so svojo slepo vero v pravičnost države plačali z življenjem?

Na koncu koncev imajo izbrisani še srečo, da niso končali v plinskih celicah nacističnih taborišč, v jamah Kočevskega roga ali pa v kakšen Guantanamu. Tudi vsi ti nesrečniki so na nek način verjeli in pričakovali, da bo država za njih poskrbela, oziroma vsaj spoštovala njihove pravice. Žal pač živimo v svetu, ko mora za svoje pravice poskrbeti najprej vsak sam. In to možnost je, vsaj večina izbrisanih, tudi imela, ne glede na to, kakšna je ta možnost bila.

Življenje nima namreč nič opraviti s pravičnostjo in čeprav so zgodbe izbrisanih v veliko primerih tragične in žalostne, so zaradi tega še vedno le to kar so. V tem ni nobene tolažbe in je nikoli ne bo. Z odškodninami ali brez njih.

Odkar spremljam Emzinov natečaj za fotografijo leta, sem njihove izbore vedno doživljal z mešanimi občutki. Skratka, nikoli me niso povsem prepričali. Ne morem trditi, da ti izbori niso postregli s kvalitetnimi izdelki, a kljub vsemu je vse skupaj ostajalo znotraj povprečja fotografske obrti in tradicije, kot da v Sloveniji ne bi obstajali fotografi z novimi idejami, oziroma kot da se na tovrstne eksperimente ne bi gledalo s prevelikim navdušenjem. Če bi odnos slovencev do fotografije poskušal analizirati s pomočjo Emzinovega natečaja, potem bi se verjetno moral nagibati k zaključku, da je odnos do fotografije v Sloveniji precej konzervativen. Kar v bistvu ni nič slabega, veliko dobrega pa to v kreativnem smislu tudi ne prinaša.

Seveda moram tudi poudariti, da je moj odnos do fotografije daleč od tradicionalnega, ker pač sam na fotografijo gledam kot na umetnost in ne obrt. Za umetniški vtis je pa potrebno še kaj več kot prava ekspozicija, učinkovita kompozicija, kakšno poigravanje s kontrastom ter poklon tradiciji. 

In če se vrnem k Emzinovemu natečaju. Včasih so se mi izbori postavljenih žirij zdeli precej smešni. Spomnim se recimo primera, ko so eno izmed treh nagrad podelili nekomu zato, ker je fotografiral-a s telefonom. Seveda tega v obrazložitvi niso zapisali, zapisali pa so to, da jih je prepričala ta “kockastost” slike, ki je pač bila zgolj posledica dejstva, da je bila fotografija, kar se resolucije tiče, podhranjena, glede na to, da je bila posneta z mobilnim telefonom. No, oni so pač v tem videli umetniško vrednost, oziroma umetniški izraz. Po moje se jim je še avtor/avtorica smejal-a.

Neposrečen pa se mi zdi tudi letošnji izbor, pa ne toliko zaradi tega, ker bi bile fotografije slabe, ampak ker mi dajejo občutek, da se je žirija delala norca iz same sebe. Za začetek bi bil vesel, če bi mi nekdo pojasnil, zakaj zmagovalne fotografije niso tekmovale v kategoriji fotoreportaž, kar so tudi bile. A morda zato, ker jih avtor ni označil kot take? Ali morda zato, ker je fotoreportaža lahko samo fotografija, ki je posneta od bližnjega vzhoda naprej? Šlo je za fotografije poroke in nič več. Dvomim, da je avtor tu zasledoval kaj več od tega da zabeleži dogajanje, na kakršenkoli način že. A se motim? To da so fotografije dobre ne zanikam, ampak če je to višek fotografske kreativnosti, ki smo jo bili deležni v preteklem letu, potem pa bog pomagaj. Sam sicer ne vem, kakšna je kvaliteta slovenske poročne fotografije, vem pa, da se v ZDA pojem kvalitetne poročne fotografije že dolgo časa enači z ”neklišejskim” pristopom. Tako da se mi osebno zdi izbor žirije v tem primeru precej “klišejski”. Tip je pač posnel odlične poročne fotografije in za to dobil priznanje za slovensko fotografijo leta. Takle mamo.

Svojo “strokovnost” pa je po moje žirija povsem popljuvala s tretjo nagrado, ki so jo obrazložili med drugim takole “…v kateri suvereno sledi prepoznavni tradiciji poudarjenega esteticizma in pomenske odprtosti prozaičnih motivov, ki je z leti postala nekakšna uveljavljena stalnica Emzinovega natečaja.” Skratka, nagrado so podelili nekomu, ki pač po njihovem mnenju suvereno kopira klišeje, ki jih je natečaj skozi leta generiral. Svaka jim čast!

Fotografije, ki so prejele drugo nagrado se mi zdijo še najbolj posrečene. Če ne drugega imajo nedvoumno konsistento estetiko in to zna biti prepričljivo. Sam pa težko verjamem, da je imel avtor pri tem kake globje namene kot pa klasično fotografiranje gibanja z daljšim časom ekspozicije ter uporabe oken kot okvirja. Sicer učinkovito, ampak nekega kreativnega presežka tudi tu ne vidim.

Problem ni v tem, da bi bile nagrajene fotografije slabe, problem se mi zdi v tem, da v ničemer ne izstopajo od že velikokrat videnega. O tem, ali je zato krivo pomanjkanje kreativnih idej s strani avtorjev ali pa gre za “spodrsljaj” žirije, pa bi težko sodil.

Če mi že mora biti žal, potem je ta trenutek pravi. Kar mi je še ostalo, pa naj gre za dobrodelnost. Tako so nas učili. Jebat ga.

Se vidimo!