S polnim trebuhom si je lahko predstavljati, da gre vse skozi želodec. Tudi na en tak sobotni večer, ko je lahko še brenčanje papirnatih muh za ozdaje. Papirnatih muh za ozadje. Povabilo na torto sem vseeno raje preslišal. Tisto od zadnjič mi pač ne diši več. Si morda privoščim preveč?
Vsi smo mi en božič. Brezveze.
Pričakovanja me imajo za norca. Jim ne zamerim. Vsakič ista zgodba in še nekaj več. Vsakič znova. Skoraj namenoma, ampak mi niti ne gre za detajle. Je pa vsaj v ritmu. Me skoraj ima, da bi plesal. Če sploh še znam. In gledati v oči. Čisto po pomoti morda. V kakšni nepomembni barvi in ne predolgo. Ja.
Vse ima svoj začetek. Konec pa tudi.
Saj.
Please enable Javascript and Flash to view this Flash video.
Zapisano pod: Osebno
