Nekam me zebe. A bolj v desno stran. Medtem ko čakam na postrežbo. Sladoled z jagodami. Jagode s sladoledom. Ne da se mi več razmišljat. Tudi drugače se mi ne da kaj preveč. A kljub vsemu me preganja kup idej. Slastnih in fantastičnih. Morda bo pa še kaj nastalo iz mene.
Spet se selim. Tokrat zgolj iz ene v drugo sobo. Sezonsko. A zgolj čez dan. Ponoči ostajam na starem. Sem se navadil samote. Ter nočnih navigacij po potrebi.
Sladoled mi tekne, a ne hitim preveč. Mi paše sveže stopljen. Sem pač romantik, čeprav ne ravno potrjen. Še neodkrit talent, skratka.
Britje sem prestavil na jutri. Jutri pa na petek. Ker je pač tako. Pa še novo leto bo letos.
Imam zanimiv dan ter se trudim igrati na kitaro za levičarje. Jimi Hendrix je to počel obratno. Zato je pa mrtev.
Napisal bi roman, ampak glede na to, da ga je napisal tudi Luka Novak, se mi to ne zdi več ne vem kaj. A vseeno bi rad kaj napisal. Imam zgodbo, imam čas, imam prazne liste papirja. Vse imam, razen vsega ostalega. Frank Zappa bi pa dodal: “So what!” Tudi on je mrtev.
Beda.
