Razprodaje so klasika, a ne zgolj to. So skoraj športna disciplina, potrošniške olimpijske igre, pri katerih so hitrost, moč, vztrajnost ter psihološka trdnost zmagovalna kombinacija. Še posebej pa gre pri tem vzpostaviti vero v to, da se razprodaje res splačajo. Po drugi strani je pa za tiste manj finančno obdarjene to res edina priložnost, da si omislijo kakšen potrošniški presežek. Verovanje kot nuja, torej.
Razprodaje v bistvu še najbolj izpostavljajo fenomen vrednosti stvari. Pri razprodajah gre za vprašanje o tem, koliko in zakaj je kaj vredno. Še posebej gre za vprašanje o odvisnosti med denarno ceno stvari in našimi potrebami. Zakaj se namreč zdi, kot da bi ljudje ob razprodajah kar naenkrat potrebovali več, kot je to pri njih običajno? Zagotovo gre za neke vrste socialni nagon, v katerega nas silijo matematične operacije, ki se dogajajo znotraj naših bančnih računov. A vendarle se mi zdi v tem primeru potrebno izpostaviti predvsem to, da se vrednost stvari ob razprodajah vzpostavi na povsem drugačen način od tega, na kar smo navajeni - stvari so toliko bolj vredne, kolikor bolj so se z razprodajo pocenile. Kar je cenejše je hkrati vreč vredno. Paradoks? Niti ne, gre zgolj za to, da tu ne gre več za matematiko, ampak psihologijo. Dejanska vrednost je tu pač zgolj v prihranku.
Ob tem se spomnim neke televizijske skrite kamere, kjer so v trgovini s konfekcijskim materialom ponujali izdelke s 120% popustom. Večini sicer ni bilo jasno, kolikšen prihranek na osnovno ceno teh 120% dejansko pomeni, so se pa strinjali s tem, da se to sliši zelo ugodno. Dokler se ni pred kamero znašla neka učiteljica matematike, ki je z nekaj dvoma vendarle prišla do sklepa, da je 120% popust nesmisel. Ljudje pač včasih znamo prebrati zgolj velikost številk in 50% popust se zagotovo sliši več kot 10% ter s tem postane nekaj bolj zaželenega in več vrednega, nekaj, o čem se lahko z večjim ponosom pohvalimo.
Na drugi strani pa obstaja veliko stvari, ki so dejansko zastonj, bodisi zato, ker se jih ne da, ne sme ali pa preprosto ne more kupiti. In glede na to, da lahko razprodaje razumemo tudi na način, da je za nas več vredno tisto, za kar plačamo čim manj, bi lahko sklepali, da je to, kar dobimo zastonj, v tem primeru še največ vredno. Če ne plačaš nič, si dejansko prihranil največ, ker nisi nič porabil. Človek bi tako pričakoval, da bodo stvari, ki so nam podarjene, bile tudi primerno ovrednotene, glede na to, da se vrednost razprodaje zaznava predvsem v tem, koliko nam je bilo podarjenega. A se mi zdi, da so za nas lahko dejansko nekaj vredne zgolj tiste stvari, ki jih lahko kupimo, pa čeprav si pri tem prizadevamo za 120% popust.
Včasih nabiralci in lovci, danes pač kupci.
Powered by ScribeFire.
